V četrtek, 28.11.2019 je ob 18:00 na Neodvisnem obalnem radiu ponovno zaropotala oddaja o prostoru Weltraum. Oddajo ureja Boštjan Bugarič in bo enkrat mesečno predstavljala različne prostorske prakse aktivnega oblikovanja prostorov.

Boštjan se je tokrat pogovarjal s Tiagom Mota Saraiva, ki je leta 2005 z Andreio Salavessa ustanovil Ateliermob z namenom oblikovanja novih oblik arhitekturnega projektiranja, predvsem raziskovanja konteksta socialne arhitekture in strateškega planiranja. V Lizboni sem se srečal s Tiagom, da bi mi razložil več o pomenu njihovega dela in kako nastaja socialna arhitektura znotraj njihove zadruge.

Kaj je arhitekturna zadruga in zakaj tovrstna organizacija?

Na začetku, ob ustanovitvi, smo delovali kot običajno arhitekturno podjetje. Kasneje, med gradbeno krizo , pa smo začeli veliko sodelovati z različnimi skupnostmi. Ustanovili smo skupino »Working with the 99 %«, znotraj katere smo začeli z realizacijo različnih projektov za razvoj skupnosti, ki si ne more privoščiti arhitekta. Za pridobitev sredstev za tovrstne projekte smo začeli kandidirati na različne javne razpise in ker je ta vrsta projektov začela prevladovati , smo pisarno organizirali na drugačen način. Namesto konvencionalnega arhitekturnega projektiranja smo registrirali in odprli zadrugo, znotraj katere sodelujemo z različnimi deležniki znotraj nje. Zadruga in zadružništvo je tako postala naša skupna platforma za sodelovanje.

Obstaja organizacijski model; na kakšen način pokrijete proračun?

Na začetku smo delo dobivali s prijavami na javne natečaje, sedaj pa projekte prijavljamo na različne javne razpise. Pridobivanje dela na natečajih, ki jih ne zmagaš, lahko preprosto pozabiš. Projekt gre v smeti, ker ga ne moreš ponovno uporabiti. Zadružništvo nam v tem kontekstu omogoča prijavo projektov na različne razpise, saj se ideje lahko financirajo iz različnih virov. Gre za različne razpise na kulturnih, upravnih in varnostnih področij. Trenutno se v EU oblikuje potreba po projektih, ki spodbujajo varnost, zato naše ideje in koncepte oblikujemo za te razpise in vanje vključujemo lokalne skupnosti iz obravnavanih sosesk. Na začetku projekta se v določeni soseski najprej informiramo o osnovnih težavah kar med prebivalci z izvedbo različnih anket in pogovorov. Nato njihove odgovore primerjamo s potrebami in cilji različnih financiranj.

Kako izberete lokacije in skupnosti, s katerimi boste sodelovali?

Ne izberemo jih, ampak pridejo k nam. Tako je k nam prišla tudi predsednica sosedske skupnosti iz lizbonskega sluma. Za nas je slišala iz drugega projekta, ki smo ga izvajali in ker je želela sodelovanja, nas je kontaktirala. Naše delo temelji na reševanju težav v soseskah, kjer želimo udejaniti pričakovanja ljudi te soseske. Po drugi strani želimo ponovno vzpostaviti sodelovanje in povezavo med prebivalci ter državo, s čimer se problematika rešuje bolj celovito.

Kako v svoje projekte vključujete različne pobude in marginalne skupine?

Obstaja veliko situacij, ki jih z našim znanjem ni mogoče rešiti, na primer nasilja v družini. Zaradi tega imamo vzpostavljene različne partnerske mreže, ki se k projektu vključijo, ko se odprejo nove tematike. S projekti ne želimo tekmovati z drugimi pisarnami, temveč graditi sinergijo in sodelovanje. Zaradi transparentnost našega dela smo cilje in načine dela zapisali tudi na našem blogu. Upamo, da se bo našim projektom pridružilo veliko posameznikov in skupin.

Kako se preko vaših projektov izvaja participacija?

Veliko sodelujemo z marginalnimi skupnostmi. Govorim predvsem o romskih skupnostih, ki nimajo dostopov do stanovanja, otroci ne hodijo v šolo. Nahajajo se izven družbenih norm, zato lahko zapadejo tudi pod vplive drog. To je posledica, ne identiteta. Običajno nam uspe mešati različne kulture, kot naprimer pri organizaciji dogodka »Batucaderas«, kjer ženske različnih starosti med petjem spregovorijo o svojih težavah.

Zelo aktivni ste na spletu; je to način, kako ustvariti skupnost in razvijati nove načine komunikacije?

Po navadi ne uporabljamo arhitekturnih načinov komunikacije, ki so večinoma vizualnega tipa. Tematike, s katerimi se ukvarjamo, izpostavimo preko različnih prispevkov na spletu, od primerov reševanja pridobivanja sredstev za zadruge, do problematike stanovanj ipd. Veliko ljudi bi želeli pristopiti v zadrugo, vendar je še veliko reči, ki se jih moramo naučiti drug od drugega.

Bil si eden izmed arhitektov pri projektu načrtovanja protestov?

V času teh protestov je bila celotna država v popolnem kaosu. Kaj smo ugotovili po štirih letih teh nočnih mor? Kako ustvariti načrte za proteste, v smislu kako se ljudje gibljejo po mestu in kako se lahko povezujejo. Naučili smo se tudi to, da moramo začeti delovati bolj politično. Bolj intenzivno smo se povezali s političnimi strankami, da bi na ta način lahko v oblikovanje sosesk vključevali in izvrševali tudi potrebe ljudi. Politični sistem smo na nek način prisilili, da so se začele obravnavati tudi lokacije v mestu, ki so izven njihovega mentalnega dosega.

Kako ste projekt predstavili?

Prosili smo za sestanek v parlamentu, obenem pa prosili stanovanjsko komisijo za pomoč ter izvedli raziskavo v različnih soseskah. Ta je bila objavljena v knjigi skupaj z 12 drugimi arhitekturnimi skupinami ter predstavljena na Lizbonskem arhitekturnem trienalu. Politika je razumela, da imamo zemljevid problemov, zato so nas vključili v pomoč pri reševanju le teh. Najprej smo protestirali, da smo lahko tako našli svoj način dela.

Zaradi turistifikacije se bo vaša pisarna preselila iz središča Lizbone; kako ustvariti bolj trajnostni turizem?

Mislim, da je v Lizboni nemogoče razvijati še več vsebin za turiste, ker se med drugim preveč koncentrirajo na določena območja. Lizbona je evropskim državljanom enostavno dosegljivo in prijazno mesto, zato ima zelo veliko obiska. Menim, da bi morali obrniti perspektivo, da turisti postanejo del mesta, zato jim je potrebno predstaviti, kako živeti identiteto mesta.