Potop (odprtih javnih) arhitekturnih natečajev

Potop (odprtih javnih) arhitekturnih natečajev

Prostorska frka Primorske novice 

Erik Jurišević

Medtem ko se svet počasi odpira in sproti politika rahlja ukrepe zaradi pandemije, se vsi prilagajamo novi realnosti, podobo kot se je človek prilagajal skozi tisočletja na nič kaj manj drastične okoljske spremembe. Navkljub temu posledice ostajajo in odkrivajo tleče problematike, ki so se skrivale v družbi. To je navsezadnje moč opaziti tudi pri (nestrpnih) političnih odločitvah, ki posegajo v delovanje različnih strok, med njimi tudi tiste, ki se ukvarjajo s prostorom.

V nespodbudnem stanju, ki prevladuje pri projektih, financiranih z javnim denarjem, ter s tem povezanim neizvajanjem javnih odprtih natečajev tako na ravni občin kot tudi preostalih javnih inštitucij, je zadnji udarec pobuda sedanje oblasti po zakonski opustitvi arhitekturnih natečajev. Sprememba zakona črta 3. odstavek 100. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3), s čimer se ukinja obvezna izvedba javnih arhitekturnih natečajev za javne naročnike.

Poraja se vprašanje ali je postopek iskanja najprimernejše prostorske rešitve, v tem primeru odprti javni arhitekturni natečaj, le odvečni birokratski proces. Takšen, ki upočasnjuje razvoj ter napredek, kot to interpretira trenutna slovenska politika. Ugotovitev društva arhitektov Ljubljana (DAL, 2014) na podlagi analize projektov za Urgentne centre po Sloveniji je, da se je med 10 pregledanimi projekti pojavil le en izbran na javnem arhitekturnem natečaju, en na podlagi najcenejše ponudbe, pri ostalih osmih pa ni bilo mogoče jasno ugotoviti na kakšen način je javni naročnik prišel do izdelovalca projektne dokumentacije in s tem tudi arhitekturne rešitve. Prav to lahko tudi sami ugotovimo pri pregledu vseh objavljenih natečajev na straneh Zbornice za arhitekturo in prostor (ZAPS), ki jih ni prav veliko. Iz tega sledi, da javni arhitekturni natečaj predstavlja oviro, saj naročniku proces ne predstavlja transparentnega iskanja najprimernejše prostorske rešitve, temveč zgolj dodatni strošek glede na celotno investicijo zastavljenega projekta. Pa četudi se bo končna investicija izkazala za veliko večjo, kot bi to bila z organizacijo javnega arhitekturnega natečaja. Ob tem se zdi, da je transparentna izbira prostorske rešitve predvsem trn v peti kot ovira. Ali morda arhitekturni natečaj predstavlja demokratično oviro za netransparentno pridobivanje in podeljevanje projektov izbrancem?

Slika 1: Nagrajeni projekt na javnem odprtem natečaju za novogradnjo Osnovne šole Oskarja Kovačiča v Škofijah, avtorji: Studio.a+v. (Vir: KS Škofije, vizualizacije: Studio.a+v)

Evropa se ponaša z bogato tradicijo arhitekturnih natečajev ter njihove regulacije pri iskanju najboljših prostorskih rešitev. Znani začetki arhitekturnih natečajev segajo že v peto stoletje pred našim štetjem, v Antično Grčijo, kjer so na natečaju izbirali prostorsko rešitev za Atensko Akropolo. Sodobni arhitekturni natečaj je institucija, ki deluje v Evropi že več kot 150 let, saj je igrala vsa ta leta osrednjo vlogo tako za arhitekte v praksi kot za arhitekturno izobraževanje. Danes poznamo več tipov natečajev, med katerimi so najbolj uveljavljeni vabljeni natečaj, večstopenjski javni natečaj ter odprti javni natečaji. Slednji je po svoji obliki  najbolj transparenten ter enakopraven do vseh udeležencev. Arhitekturni natečaj kot takšen je priznan instrument v večini evropskih držav. Arhitektom daje priložnosti, da sodelujejo in izrazijo svoje vizije, pokažejo svoje poklicne sposobnosti in so nagrajeni in javno podprti. Arhitekturne natečaje stroka vidi kot preverjen, učinkovit in zanesljiv instrument za vzpostavitev dialoga med člani žirije (sestavljene iz skupine strokovnjakov), stranke in celo končnih uporabnikov za transparentno ter strokovno iskanje najprimernejših prostorskih rešitev ob poudarku na kakovosti arhitekturnega, krajinskega ter urbanističnega oblikovanja. 

Arhitekturni natečaji so primeri presoje, pri katerih je skupina kompetentnih ljudi imenovana za člane žirije z nalogo najti najboljšo oblikovalsko rešitev med številnimi prispelimi natečajnimi elaborati. Ti so žiriji predstavljeni v obliki plakatov ter knjižic, arhitekt pa ob tem ostane anonimen. Izbirni postopek poteka v več fazah in daljšem časovnem obdobju, saj izbira zmagovalne rešitve to zahteva. Žirija razpravlja in postopoma pride do končnega izbora, tako da upošteva vsak prispevek in njegov potencial za izpolnitev pričakovanj, opisanih v natečajni nalogi. Med vsemi prispelimi se tako izluščijo najboljši elaborati. Na koncu ostane le peščica izbranih elaboratov, ki jih žirija ponovno temeljito pregleda in preštudira, ter soglasno poda zaključno obrazložitev svojega dela ter izbor zmagovalne rešitve. Ta je izbrana kot najprimernejša po številnih kriterijih, ki jih določa že sama natečajna naloga, hkrati pa k presoji komisije pripomore njihova izkušenost ter strokovnost. Zato je ključnega pomena, kdo je v komisiji. Zgodi pa se lahko tudi, da si komisija pridrži pravico natečaj razveljaviti ali prav tako ne podeliti prve nagrade, zaradi ne dovolj kakovostnih in nerazdelanih prispelih natečajnih rešitev. Kar pa se pri izboru rešitev brez arhitekturnega natečaja ne more zgoditi.

Slika 2: Netransparentna izbira arhitekturne rešitve za Idejni načrt ureditve klifa z obalo pod Belvederjem med Izolo in Strunjanom. (Vizualizacija: Občina Izola)

Evropsko združenje arhitektov je predlagalo vrsto načel, katerih bi se morali držati pri izvajanju javnih arhitekturnih natečajev. Med njih spadajo načela anonimnosti, preglednosti, enakega obravnavanja in nediskriminacije, pri čemer velja, da se nudi vsem udeležencem enake možnosti ter se jim zagotavlja enake izhodiščne informacije. Med udeleženci in člani žirije ne sme biti posamezne izmenjave informacij, kakor tudi ne navzkrižja interesov. Med pomembna načela spada prav tako sestava komisije ter njena neodvisnost. Zagotoviti se mora samostojnost komisije pri odločitvah ali mnenjih, saj je le-ta izbrana za določitev zmagovalca in podelitev preostalih nagrad. Posamezniki komisije morajo izkazati dovolj kompetenc, izkušenj s področja stroke, hkrati pa je zaželena je raznolikost komisije, kot to določa pravilnik zbornice. Ne glede na to, ali je natečaj organiziran s strani ZAPS ali ne, je potrebno ohranjati ta načela.

Načeloma so javno dostopni vsi rezultati ter material, ki so ga natečajniki oddali, skupaj z zaključno obrazložitvijo komisije o rezultatih. Tako se lahko vsak radovednež seznani s celotno natečajno dokumentacijo in potekom natečaja, kot tudi s samimi rezultati. Ti naj bi bili dosegljivi na spletni strani organizatorja ali javnega naročnika. Na spletni strani ZAPS je moč najti vse pretekle natečaje od leta 2002 do danes, za katere je bila zbornica zadolžena za organizacijo. Hkrati je možno najti natečaje v teku ter tiste v pripravi. Natečaji so bili ob njihovih zaključkih pospremljeni z javnimi razstavami, kjer si je bilo mogoče ogledati tako zmagovalne kot tudi preostale prijavljene natečajne elaborate. Takšni ter podobni dogodki predstavljajo tudi možnost seznanitve prebivalcev s samim projektom kot tudi bližnje srečanje z arhitektom. Razstava lahko prispeva k javni razpravi in boljšemu razumevanju zmagovalne rešitve ter njenega pomena za skupnost. Le tako se lahko zagotovi dovolj visoka raven transparentnosti. Predvsem drugače pa je, ko se natečaji odvijejo mimo zbornice. Končni rezultati so le v redkih primerih v celoti objavljeni, še manj pa dostopni na uradnih spletnih straneh občin ter preostalih javnih institucij. Če pa so že objavljeni, se velikokrat zgodi, da so skriti v kupu informacij spletnih strani. S takšnim načinom lokalno prebivalstvo in preostala stroka pridobita le delček vpogleda v celoten potek tako snovanja programa zastavljenega projekta kot izbire rešitve ter izvajalca. Takšna početja pa pripeljejo do neodobravanja ter zavračanje projektov tako s strani lokalnega prebivalstva kot tudi – razumljivo – stroke. Vprašljivi sta tudi njihova kvaliteta in legitimnost.

Slika 3: Vizualizacije že izvedenega projekta novega objekta uprave za pomorstvo, za katerega je malo znanega o samem izboru izvajalca projektne dokumentacije kot o sami prostorski zasnovi. (Vizualizacija: Studio Pirss)

Zavedati se moramo, da veliko večino prebivalcev (ožjih in širših) območij, v katerih se prostorske spremembe odvijajo, zanima, kaj se bo s tem prostorom v bodoče zgodilo. Najsi bo to z arhitekturnega ali urbanističnega vidika, z vidika uporabnosti bodočega prostora, ali finančnega vidika. Navsezadnje se gre za prostor, v katerem prebivajo, ga uporabljajo, nanj jih vežejo spomini iz preteklosti, itd. Zato je ključnega pomena, da se vse prebivalce o prostoru ter morebitnih spremembah informira, izobražuje ter povpraša za mnenje že v kakšni začetni fazi in ne le tedaj, ko je projekt že zaključen. Tako lahko z dobro izvedenim arhitekturnim natečajem ne le pridobimo najprimernejšo prostorsko rešitev, temveč tudi izobražujemo, opozarjamo ter dvigujemo raven pričakovanja javnosti glede končnega projekta in njegovega pomena za skupnost in okolje. Hkrati se z odprtimi javnimi natečaji na splošno ozavešča javnost o prostorskih projektih ter o tem, da lahko kot davkoplačevalci bolje razumejo, kako in na kakšen način se porablja njihov denar. 

Ogledamo si lahko primer pravkar zaključenega natečaja za ureditev glavnega trga v Vipavi, katerega osrednji predmet natečaja je bil celovito arhitekturno, krajinsko in likovno urejanje odprtih javnih površin v središču naselja Vipava. Komisija tako obrazloži izbrano zmagovalno rešitev: “Rešitev je v primerjavi z ostalimi elaborati najprepričljivejša v tem, da oblikovanje novih prostorskih kvalitet izhaja iz tistih omejitev, ki danes v prostoru predstavljajo največjo motnjo: ureditev prometa, definiranje letnih vrtov gostinskih lokalov in zagotavljanje naravne sence na trgu. Torej ne gre za iskanje poetike v nekih literarnih izhodiščih, temveč za konkretno reševanje tistih problematik, zaradi katerih je prenova tega javnega odprtega prostora v resnici potrebna. V tem pa gre za občutljivo iskanje razmerij med robom in sredino, javnim in zasebnim, odprtim in introvertiranim, osončenim in zastrtim, obstoječim in novim, detajlom in celoto.” (vir: ZAPS) Iz celotnega končnega poročila natečaja je moč razumeti, zakaj se je komisija odločila za konkretni projekt kot zmagovalni. Pri tem komisija navede in razloži rešitev, prav tako pa tudi njene pomanjkljivosti. Točno to pa je lahko mogoče prebrati in pregledati za vse preostale prispele natečajne elaborate. Zopet gre dodati, da se pri arhitekturnih natečajih ne išče najcenejšega izvajalca projektantske dokumentacije, temveč najboljša prostorska rešitev, ki je izbrana s strani komisije strokovnjakov. Prav vloga arhitekturne zbornice pri sami organizaciji natečaja pa je ključnega pomena, že z vidika izbire članov komisije, ki je za konkretni natečaj tudi najprimernejša ter bo v takšni sestavi znala poiskati med prispelimi natečajnimi elaborati tisto zmagovalno.

Slika 5: Ureditev starega mestnega jedra – Kastre v Ajdovščini, arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar. Projekt izbran na odprtem arhitekturnem natečaju. (Vir fotografije: Ravnikar – Potokar arhitekturni biro d.o.o.)

Med dobre primere izvedbe natečajev spada tudi ureditev starega mestnega jedra – Kastre v Ajdovščini. Natečaj, ki je zajemal izdelavo arhitekturne zasnove za celovito prenovo odprtih javnih površin v starem mestnem jedru s poudarkom na ureditvi Lavričevega trga in vstopnih ulic nanj. Rešitev ter poteza zaprtja osrednjega prostora starega mestnega jedra, ki je sprva javnost ni sprejela pozitivno, se v zadnjem letu kaže v svoji realizaciji, s tem pa tudi postopno pridobiva na odobravanju s strani lokalnega prebivalstva. Primer dobre prakse velja tudi za novoustanovljeno občino Ankaran, ki se je lotila pridobiti prostorsko rešitev ter izdelovalca projektne dokumentacije za pokopališče v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor. Na drugi strani imamo prav tako primere dobro izpeljanih natečajev brez podpore zbornice. Tako s strani Mestne občine Koper za novo osnovno šolo na Škofijah ter nenazadnje mednarodni arhitekturni natečaj za urbano prenovo Trga Evrope/Piazza Transalpin, ki povezuje Novo Gorico z italijansko Gorico, pri čemer sta oba natečaja upoštevala osnovna načela za javne natečaje, kot anonimni odprti postopek.

Takšnih zglednih primerov je na Primorskem v zadnjem desetletju veliko manj kot v preteklosti, saj so se občine žal odločale za drugačne zvrsti iskanja izdelovalca projektne dokumentacije kot prostorske rešitve. Naj si gre za vabljene natečaje ali pa drugačne metode, ki so bile veliko manj transparentne, kot to predstavljajo javni odprti natečaji, organizirani skupaj s pomočjo Zbornice za arhitekturo in prostor. Za veliko realiziranih javnih prostorskih projektov pa žal ne moremo trditi, da so bili izvedeni dovolj transparentno, še manj pa, da so te prostorske rešitve kakovostne ter primerne za prostor, kar je posledica tako načina izbire arhitekta kot tudi same ter rešitve. Veliko davkoplačevalskega denarja se prav tako porabi za raznorazne strokovno neutemeljene prostorske preveritve kot tudi nestrokovno izvedene natečaje, katerih rezultati nikoli niso realizirani, za kar je prostor lahko le hvaležen. 

Slika 6: Projekt nadkritja glavne mestne tržnice Koper, žal neznanega avtorja. Izredno pomemben in hkrati občutljiv  prostor v mestu za katerega ni bil razpisan javni natečaj. (Vizualizacija: Mestna občina Koper)

Razumevanje prostora je večplastno, zato že najmanjši prostorski posegi zahtevajo karseda premišljen pristop. Pri tem je nedopustno dejstvo, da o prostoru nekaj prihodnjih desetletji odloča najnižja cena ter vrsta birokratskih postopkov in ne izbira strokovne komisije med vrsto anonimnih prispelih rešitev. Četudi je sedanja vlada predlagala popolno črtanje izvedbe javnih projektnih natečajev, so se pobudi Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije ob podanem apelu pridružile tudi številne občine, ki se poslužujejo odprtih javnih natečajev in se zavedajo kakovosti pridobljenih rešitev. Po drugi strani pa je sramotno, da so med podpisniki apela tudi arhitekti, ki predstavljajo del večjega problema odprtih javnih natečajev. Temu pa gre dodati tudi vse tiste, ki se poslužujejo javnih projektov brez transparentnih razpisov. Sedanji predlog vlade pa je le vrh ledene gore problematike izvajanja javnih prostorskih projektov. 

Iskanje prostorskih rešitev je dolgotrajen in zapleten proces, ki upošteva mnenja različnih strok ter išče rešitev med številnimi možnimi predlogi s smotrno porabo javnega denarja. Predlog gre oblasti, da bi v prihodnje izvajali javne arhitekturne natečaje v veliko večjem številu ter za manjše zneske, kot je v veljavi sedaj za projektiranje javnih zgradb. In sicer z vidika transparentnosti ter višjega strokovnega nadzora pri iskanju rešitev. Ne smemo čakati, “da politiki predlagajo pot do boljše prihodnosti”, pravi Hashim Sarkis, kurator letošnjega beneškega bienala ter nadaljuje, “da medtem ko politika še naprej ločuje in izolira, lahko z arhitekturo ponudimo alternativo skupnemu načinu življenja.” Podobno obstaja alternativa sedanjemu predlogu vlade glede javnih arhitekturnih natečajev, potrebno jo je le poiskati.

Leave a Reply