Prostorska frka Primorske novice
Neža Čebron Lipovec
Na kaj pomislite ob besedni zvezi »ohranjanje kulturne dediščine«? Na zidarske odre po starem mestnem jedru in na restavratorje, ki na njih s skalpelom odstranjujejo omet v iskanju poslikav pod njim? Ali na delavce v zaščitnih oblekah, ki čistijo kamnite elemente na pročeljih historičnih stavb? Nekateri pomislijo na arheologe, ki zaustavijo promet na glavni prometni žili. Lastniki zaščitenih objektov pomislijo na t. i. »kulturnovarstvene pogoje« in »kulturnovarstveno soglasje«, dokumente, ki jih morajo pridobiti pred začetkom večjih posegov v historično stavbo… Vse to sodi v proces ohranjanja, ki pa se začne že mnogo prej in ima dolgoročen učinek. Danes v stroki govorimo o celostnem ohranjanju. Gre za vzajemen proces, ki temelji na dialogu in konstruktivnem sodelovanju med deležniki, kot so državni organi in ustanove, lokalne oblasti in druge zainteresirane skupnosti, predvsem pa lokalne skupnosti. Pristop pa je celosten tudi zaradi premišljenega posvečanja vsem vidikom ohranjanja: od raziskovanja, fizične obnove, umeščanja nove rabe, omogočanja javne dostopnosti ter vključevanja dediščine v prostorsko in razvojno načrtovanje. Vse to postavlja temelje trajnostnemu razvoju.
Zakaj ohranjamo kulturno dediščino?
Pomladne mesece zaznamujejo mednarodni dnevi obeleževanja kulturne dediščine: 18. aprila smo praznovali mednarodni dan spomenikov in spomeniških območij, pod okriljem mednarodnega sveta za spomenike in spomeniška območja (ICOMOS), 18. maja praznujemo mednarodni muzejski dan, pod okriljem mednarodnega muzejskega sveta (ICOM). Letošnja tema ICOMOS-ovega dneva so bile kompleksne preteklosti in raznolike prihodnosti; tema muzejskega dneva je prihodnost muzejev. Ko govorimo o dediščini, dejansko govorimo o sodobnosti in prihodnosti.
A kaj sploh je dediščina? To so »dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas« – tako piše slovenski zakon o varstvu kulturne dediščine sledeč najsodobnejšim teorijam. Kulturna dediščina je torej tisto skupno, javno dobro, ki je pomembno za celotno skupnost. In prav zaradi skupnih pomenov jo ohranjamo, saj je sidro naših kolektivnih identitet – lokalnih, regionalnih, nacionalnih. Kulturni spomeniki so tiste dobrine, ki so tudi uradno razglašene za dediščino. Arhitekturna teoretičarka Francoise Choay je pred štirimi desetletji zapisala, da je »kulturni spomenik obramba pred travmami obstoja, je protistrup proti razkrajajočemu učinku časa na naravne in umetne stvari, s katerim pomirjamo naš strah pred smrtjo in izničenjem«. V sodobnem svetu (pre)hitrega življenjskega tempa in poblagovljenju vsega ima to spoznanje še večjo težo.
Dediščina je vsekakor artefakt, materialna dobrina, a pomembna in ohranjanja vredna postane, ko v njej prepoznamo ali ji pripišemo poseben pomen. V tem procesu ustvarjanja dediščine sodelujemo vsi: strokovnjaki, oblasti, predvsem pa prebivalci, torej skupnosti, ki s to dediščino živijo. Skupnost ima osrednjo vlogo, saj je običajno z dediščino najtesneje povezana – skozi osebne vezi in skozi kolektivni spomin. Hkrati so lokalni akterji (posamezni lastniki, lokalna skupnost, lokalne oblasti) zaradi vsakodnevnega stika z dediščino tisti, ki lahko največ prispevajo njeni ohranitvi z redno skrbjo zanjo.
V zadnjih petnajstih letih je poseben pomen dobil pojem »dediščinska skupnost«: to sestavljajo »ljudje, ki cenijo posamezne vidike dediščine ter jih želijo z javnim delovanjem ohranjati in prenašati prihodnjim rodovom«. Tako pravi aktualna Strategija kulturne dediščine 2020–2023, ki se naslanja na Okvirno konvencijo Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo iz leta 2005. Med našimi najzglednejšimi primeri dediščinske skupnosti je Partnerstvo za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje, kjer intenzivno sodelujejo strokovnjaki s področja arhitekture, konservatorstva, prostorskega načrtovanja, lokalne oblasti, suhozidni mojstri in številne lokalne skupnosti. Poleg kraške skupine je dejavno tudi istrsko društvo Jugna, ki se posveča ohranjanju tradicionalnih gradbenih in obrtniških znanj slovenske Istre. Te skupine so zgled, saj v svojih dejavnostih združujejo temeljne vidike celostnega ohranjanja dediščine. Izobražujejo in ozaveščajo, s tem pomagajo lokalnim skupnostim, da prepoznajo do tedaj morda manj jasne kvalitete v domačem okolju. Obenem prispevajo k sonaravnemu ohranjanju kulturne krajine in opolnomočenju prebivalcev v njihovem osebnem stiku s svojim okoljem in zgodovino. Ohranjajo hkrati snovno in nesnovno dediščino, krepijo skupnost, dajejo zgled posegom v prostor.
Kako torej ohranjati?
Orišimo nekaj temeljnih izhodišč. Dediščino delimo v več kategorij: na snovno in nesnovno (register nesnovne dediščine vodi Slovenski etnografski muzej), snovno dediščino nato delimo na premično (za katero skrbijo muzeji) in nepremično (za katero skrbi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije). Nepremična dediščina je popisana v Registru kulturne dediščine Slovenije – samostojno jo lahko raziskujete na novem spletnem portalu. V registru so popisane vse evidentirane enote dediščine, ki so varovane na treh ravneh. Objekte izjemnega pomena za celotno Slovenije varujemo kot spomenike državnega pomena, kot na primer Plečnikov stadion v Ljubljani in kartuzija Žiče na Štajerskem, katerih načrtovane prenove odpirajo burne razprave. V širši primorski regiji je tovrstnih spomenikov mnogo, na primer servitski samostan ali stara porodnišnica v Kopru, cerkev sv. Jurija v Piranu, grad Rihemberk, Ferrarijev vrt v Štanjelu, Lipica, cerkev v Javorci in številni drugi. Objekte, ki so pomembni na občinski ravni, razglasimo kot spomenike lokalnega pomena. Takih spomenikov je na območju med Trento in Sečovljami mnogo: veliko cerkva, pomembnejša mestna jedra oz. bolje ohranjene vasi kot naselbinska dediščina, kamniti pili, dvorci in gradovi, vile, industrijski objekti in tudi nekateri zadružni domovi. Za obe kategoriji spomenikov je ključnega pomena Akt o razglasitvi (objavljen v Uradnem listu), ki ga za spomenike državnega pomena izda Ministrstvo za kulturo oziroma občina za spomenike lokalnega pomena. Akt določi, kaj se na objektu ali območju varuje, in tako postavlja temelje za različne posege in dejavnosti, potrebne za njegovo ohranjanje. Za večino spomenikov so ti akti dostopni na zgoraj omenjenem spletnem portalu. Tretjo kategorijo varstva predstavlja t.i. »dediščina«, to so vse tiste enote dediščine, ki nimajo takega pomena, kot ga imajo spomeniki, a so vendarle prepoznane kot vredne ohranjanja. A pravno-formalno so ti objekti zaščiteni šele, ko je njihov status opredeljen v prostorskem dokumentu. Iz tega sledi, da za mnoge objekte vpis v register še ne pomeni dejanskega varstva. Pobudo za vpis nekega objekta ali območja v register lahko poda kdorkoli, predlog in utemeljitev zanj nato pretehtajo na Ministrstvu za kulturo in na odgovorni območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Nepremično dediščino sicer delimo na več podzvrsti: arheološka najdišča, stavbe, parke in vrtove, spominske objekte in kraje, naselbine, kulturno in zgodovinsko krajino. Uradni pravilnik določa za vsako podzvrst specifične režime in usmeritve za ohranjanje. Pri stavbah (naselbinski dediščini se bomo posebej posvetili v prihodnjih mesecih) se ohranja tako zunanjščina (višinske mere in razmerja, zasnova in struktura pročelij, značilni materiali, barva, stavbno pohištvo) kot tudi notranjščina (tloris, konstrukcijske značilnosti), posamezni elementi, velikokrat tudi notranja oprema, pa tudi morebitne arheološke plasti. Za ohranitev pomena posameznih objektov je enako ključno, da se ohranja tudi pojavnost objekta v prostoru, torej posebno razmerje objekta do okolice. Vitalnega pomena je zato tako imenovano vplivno območje spomenika, torej varovalni pas, kjer je potrebno paziti, da tamkajšnji posegi ne okrnijo ali zastrejo pomena varovanega spomenika. Da bi ohranili skladnost konteksta, se običajno omeji višina in določi videz morebitnih novih gradenj v vplivnem območju.
Ravnovesje med preteklostjo in sedanjostjo
Na osnovi prepoznanih pomembnih in dragocenih prvin varovane stavbe določijo odgovorni konservatorji konkretne posege, s katerimi se lahko v spomenik posega. Ti obsegajo različne posege od konserviranja, torej ohranjanja s pomočjo restavratorsko-konservatorskih znanj, utrjevanja, vse do rekonstrukcije določenih elementov. Vsi posegi stremijo k temu, da historični objekt ohrani ali ponovno dobi funkcijo z novo rabo, ki naj ustreza potrebam sodobnega načina življenja, hkrati pa priča o svojem pomenu. V tem je pogosto potrebno sklepati kompromise, saj potreba po sodobnem bivanjskem standardu lahko ni skladna z nujo po ohranjanju dragocenega originala. Prizidave so pogost poseg. V mednarodni stroki veljajo tri temeljna načela. Prvič, varujejo se vse kvalitetne gradbene faze enega objekta, torej se ne ruši in žrtvuje novejših plasti, da bi predstavili starejše – razen v izjemnih primerih. Drugič, novi posegi, še posebno prizidave, naj bi bili berljivo drugačni od originala, in se tako izognili potvarjanju, lažnim rekonstrukcijam ali površni imitaciji. Tretjič in najpomembneje je, da so vsi novi posegi v spoštljivem dialogu z obstoječim historičnim tkivom. To ne pomeni, da iščemo romantično imitacijo historičnega objekta, temveč da nadarjeni projektant, v interdisciplinarnem dialogu s stroko ter lastnikom, najde ustrezno, spoštljivo rešitev – na ustvarjalen način.
Poseg ali gradbena faza v našem času je namreč ena izmed faz življenja objekta. A bistveno je, da živimo v času, ko se globalna družba zaveda pomena dediščine in je varovanje kulturne dediščine zapisano v ustave večine držav. Zato je upravičeno pričakovati, da bodo posegi našega časa izkazovali to zavedanje in spoštovanje preteklosti. Wessel De Jonge, nizozemski arhitekt in ustanovitelj mednarodnega združenja za ohranjanje dediščine modernizma, je pred dobrim desetletjem dejal, da bodo zanamci morda obdobje arhitekture našega časa poimenovali »doba konservatorstva«, torej po stroki, ki se posveča ohranjanju kulturne dediščine. Samoumevno naj bi namreč bilo, da je novi poseg spoštljiv do obstoječega, ga ne poskuša preglasiti, temveč z njim išče dialog. Novi poseg je lahko tudi zelo kreativen in nemalokrat izvirni objekt obogati. To načelo je sicer zelo široko in mestoma ohlapno, mnogi si ga interpretirajo po svoje. Običajno lahko zaupamo merilom izborov mednarodnih in nacionalnih tematskih nagrad. V Sloveniji sta to na primer Plečnikov svinčnik za arhitekte in Steletova nagrada in priznanje za konservatorje. Celostno ohranjanje stremi k trajnosti in vključevanju, zato je eden temeljnih kriterijev, kako uspe nek objekt po obnovi zaživeti z lokalno skupnostjo in jo obogatiti, vsebinsko ali vsaj vizualno.
Ravnovesje med skupnim in zasebnim
Ključno vlogo poleg tenkočutnih arhitektov in interdisciplinarno mislečih konservatorjev imajo lastniki objektov. Slednji se bistveno ločijo glede na lastninski odnos – ali gre za objekt v javni ali zasebni lasti. Nemalokrat razlike izhajajo iz različnih finančnih zmožnosti lastnikov. A temeljno razliko opazimo v osebni dojemljivosti lastnikov in, rekli bi lahko, v njihovi naklonjenosti do dediščine. Zanimiv primer tenkočutne prenove je Mihotova domačija v Pisarih pri Sočergi v Istri, ki ohranja vse kvalitete istrske domačije, iz katere je nastalo tako domovanje kot manjša turistična nastanitev za oživitev pozabljene istrske vasice. Uspešen zgleden primer predstavlja obnova Manziolijeve palače v Izoli, spomenika lokalnega pomena, domovanje izolske italijanske skupnosti, ki sooblikuje utrip izolskega mestnega jedra tako z dejavnostmi na prednjem tržnem prostoru kot v notranjščini. Slednja ohranja vse zgodovinsko pomembne prvine, kot je osrednja dvorana, hkrati pa je oblikovana kot povsem sodoben, pretočen prostor. Poseben zgled predstavlja obnova lokalnega spomenika, kamnite strehe cerkve sv. Vida v Podnanosu: projekt je bil velik izziv, saj je obnova kamnitih streh v Sloveniji otežena zaradi nedostopnosti ustreznega materiala. V tem projektu so se posebej izkazali lokalni kamnoseški mojstri, ki so ob podpori konservatorskih in geoloških strokovnjakov pripravili ustrezno kritino in rešitev za njeno nosilno konstrukcijo. Ohranjena je bila značilna prostorska dominanta spodnje Vipavske doline. Projekt je bil posebej pomemben za lokalno skupnost: slednja se je namreč zelo zavzela pri zbiranju manjkajočih sredstev za to veliko investicijo, organizirali so vse od zbiranja papirja do tombole, vse dejavnosti pa so skupnost še toliko bolj povezale – v skupni skrbi za njihovo skupno dediščino. Tehnična rešitev je postala vzor za sorodne projekte obnov kamnitih streh drugod v regiji.
Slika 1: Mihotova domačija v Pisarih
Slika 2: Manziolijeva palača v Izoli. (Foto Agnese Babič)
Slika 3: Nova kamnita streha cerkve sv. Vida v Podnanosu, avtor: Prenova Ozbič d.o.o.
Ključna pri prenovi pa je, poleg ozaveščenosti lastnika in dialoga s strokovnjaki, tudi finančna zmožnost. Finančni zalogaj je za mnoge lastnike prevelik, kljub nekaterim možnostim javnega sofinanciranja. To žal ni sistemsko, odvisno je od uspeha na letnih razpisih. Nedvomno bi sprememba sistema bistveno pripomogla k uspešnosti številnih obnov. Številne evropske države postavljajo zgled, kjer trajni skladi za sofinanciranje projektov prenove premoščajo razliko med investicijo v nevarovan objekt in višjimi stroški, ki jih zahteva status spomenika. Bistvo je v porazdeljeni – a vendarle! – odgovornosti vseh. Kulturna dediščina je skupno dobro, ki ne more biti prepuščeno v (ne)milost posamezniku, kot tudi posameznik ne more biti prepuščen, da sam nosi skrb za skupno dobro. Ljudska modrost ponuja dragocen uvid: stalna raba in torej redno vzdrževanje bistveno nižata stroške, hkrati pa trajno ohranjata historične objekte. Ohranjanje je tako že v osnovi trajnostno usmerjeno, saj deluje po principu ponovne uporabe. A trajnostno ni zgolj v okoljskem smislu, temveč v družbenem. Ohraniti historično stavbo ne pomeni zgolj ohraniti funkcionalnost objekta, temveč ohraniti sidro kolektivnega spomina skupnosti, na katerega se bodo naslonile prihodnje generacije.
