Elian Stefa, arhitekt in kustos iz Tirane, se ukvarja z raziskovanjem zapuščenih teritorijev, revitalizacijo zapuščenih objektov in vsebinskimi redefinicijami zapuščenih prostorov. Kuriral je Istanbulski bienale oblikovanja, razstavljal v New Museum NYC ter EXD v Lizboni. Na 13. Arhitekturnem Bienalu v Benetkah je v albanskem paviljonu predstavil projekt Konkretne (betonske) gobe, ki spreminja namembnost 750.000 zapuščenim bunkerjem v Albaniji.

V okviru platforme Future Architecture se je ukvarjal z demilitarizacijo zapuščenega otoka Sazan v Albaniji, ki je zaradi svoje strateške pozicije in vojaške vloge nedostopen za javnost. V preteklosti je otok ponujal dom več kot 3000 vojakom in njihovim družinam. S padcem komunističnega režima leta 1991 je otok postal nenaseljen, z desetino zapuščenih zgradb, kilometri podzemnih tunelov in na tisoče betonskih bunkerjev. Elian, s katerim sem se srečal v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO v Ljubljani, je pojasnil projekt dekolonizacije vojaške infrastructure, v katerem vzpostavlja dialog med konfliktnimi območji.

Elian, kakšen je tvoj poklic?

Na tem mestu je težko določiti točno določeno stroko, lahko rečem, da imam multidisciplinarni pristop med arhitekturo, umetnostjo in delom nevladnih organizacij. Večinoma se ukvarjam s preučevanjem ozemlja ter kako se je to spremenilo zaradi politike ali družbenih sprememb. Veliko sem se ukvarjal s preoblikovanjem bunkerjev v Albaniji. Tovrstna komunistična dediščina spreminja teritorialno povezovanje na prehodu iz komunističnega v današnje obdobje.  

Rojen si v Albaniji; v koliko državah pa si živel?

Moji starši so se izselili, ko sem bil še zelo mlad, najprej za nekaj let v Grčijo, kasneje pa v Kanado. Kasneje sem se kot strokovnjak oblikoval tekom študija v Milanu. Te tri države, Albanija, Kanada in Italija, mi dajo občutek doma. Zadnjih sedem let preživljam v Albaniji, saj sem tukaj raziskoval teme svojih projektov. Kljub vsemu pa se počutim kot da ne pripadam kakšni določeni državi.

Koliko jezikov govoriš?

Štiri. Albanščina je jezik mojih staršev. Grško sem se naučil v rani mladosti. Angleško sem se učil v Kanadi, italijansko pa v Milanu. Različnih jezikov se učim zaradi dela, saj sem se moral ljudem v določenih kontekstih prilagoditi, ker sami niso govorili drugega, meni znanega jezika.

Ali lahko pojasniš več o bunkerjih v Albaniji? 

Ker sem rojen Albanec in vedno živim kje drugje kot v Albaniji, se zelo pogosto vračam nazaj s svojimi prijatelji, ki želijo vedeti kako zgleda Albanija. V Albaniji je predvsem ogromno bunkerjev. V preteklosti je država govorila o 750.000 bunkerjih, ki služijo za zaščito, v resnici pa je bila ta številka bližja 200.000, kar je za tri milijone prebivalcev še vedno ogromno. Prijatelji so me spraševali kaj so te čudne betonske gobe, ki so razširjene po vsej državi in stvari sem začel gledati z njihovega vidika.

https://vimeo.com/50002382

Raziskovati sem začel potencial, ki bi ga bunkerji lahko imeli namesto stigme, ki so jo nosili iz preteklosti. Raziskoval sem predvsem možnosti njihove rabe v turistične namene. Vrednost bunkerjev z novo vsebino sem razumel kot identifikacijsko oznako albanskega ozemlja. Med študijem na Politecnico v Milanu sem z mentorjem Stefanom Boerijem razvil posebno tehniko transformacije bunkerjev. Skupaj z Gylerjem Mydytijem smo razvili DIY transformacijski vodnik za zavetišča v bunkerjih. V osnovi smo razvili »naredi si sam« vodnik, s katerim lahko kdorkoli preoblikuje bunker in ga naredi uporabnega. Na srečo bunkerji niso bili nikoli uporabljeni v vojni.

Kakšen bi bil namen turistične preobrazbe bunkerjev?

Zaradi skrajne izolacije, ki jo je izvajal nekdanji diktator, je bila do nedavnega Albanija precej neprehodna. Zelo pomembno se mi je zdelo, da iz simbola komunističnega obdobja zaprtosti ustvarim simbol dobrodošlice. Tako Konkretne (betonske) gobe niso ravno konkreten arhitekturni projekt, temveč bolj intelektualna spodbuda in nabor navodil. Gre za prvi tovrsten projekt, ki se je ukvarjal z bunkerji na raziskovalni način.

Konkretne (betonske) gobe niso nikoli spremenile določenega bunkerja, vendar so ga drugi projekti vzeli kot referenco. Omenim lahko na primer projekt študentov arhitekture Univerze Polis Bed & Bunker ali pa projekt Converscene Niku Alexa Muçaj. Konkretne (betonske) gobe so opravile pomembno delo pri ozaveščanju lokalnega in mednarodnega sveta o bunkerjih, njihovi zgodovini in potencialu.

Kaj ti danes predstavlja predstavitev na Beneškem bienalu leta 2012?

Menim, da je bilo to zelo pomembno leto za projekt, ki je bil tudi njegov zaključek z izdajo knjige pri založbi dpr-barcelona za Albanski paviljon na Beneškem bienalu leta 2012. Ethel Baraona Pohl in Cesar Reyes sta mi pomagala preoblikovati diplomsko nalogo v knjigo, ki je v kombinaciji z dokumentarnim filmom zaključila cikel Konkretnih (betonskih) gob.

Kako si se srečal s Cesarjem Reyesom in Ethel Baraono Pohl?

Takrat sem imel priložnost in veliko veselje sodelovati z Ethel kot pridruženi kustos na prvem Istanbulskem bienalu oblikovanja Adhocracy, ki ga je kuriral Joseph Grima. Tam smo se prvič srečali in odkrili, da nas združuje enkratna ljubezen do knjig. Nadaljnje razprave med delom za Adhocracy so ustvarile knjigo in prijateljstvo. Zelo sem navdušen nad njihovim delom, še posebej nad partnerstvom s platformo Future Architecture in serijo Archifutures.

Tudi ti si del platforme Future Architecture?

Tako je, to je bila zame neverjetna izkušnja! S projektom Art(i)lerija sem na Future Architecture Exchange 2019 predstavil svoje raziskave o Sazanu nekaterim eminentnim raziskovalcem in partnerskim institucijam. V Albaniji se je od izdaje knjige Konkretne (betonske) gobe uničilo veliko bunkerjev. Kljub temu je pomembno, da še vedno služijo kot dokaz paranoje skrajnih diktatorjev, neuporabne infrastrukture in napačne ideologije.

Danes so edine lokacije, kjer vidimo vpliv bunkerjev na pokrajino v zaščitenih naravnih parkih ali težko dostopnih območjih.  Gre za kraje, kot je narodni park Dajti blizu Tirane, vojaške baze v bližini Kepi i Rodonit ali otok Sazan. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je otok gostil 3000 vojakov in približno 300 njihovih družin. To je bila za državo velikanska naložba, saj otok nima dostopa do vode, kar je pomenilo, da je bilo potrebno pitno vodo za 4000 ljudi vsak dan dovažati s cisternami. Zdaj je otok skoraj popolnoma zapuščen. Na njem se nahajajo ruševine približno dveh citadel, bolnišničnega kompleksa in šol, kar je lahko izhodišče za razvoj nove skupnosti.

Kakšna je razvojna strategija za Sazan?

V zadnjih letih se je Albanija usmerila v hiter razvoj turizma, ki je pogosto pomeni uničujoč efekt nad naravo. Sazan ostaja eden zadnjih segmentov albanske obale, ki se ga turborazvoj, značilen za Balkan, ne dotika. Od leta 2017 deluje Sazan kot muzej na prostem zahvaljujoč sodelovanju med ministrstvom za turizem in ministrstvom za obrambo. Vsakdnevno obišče v poletni sezoni s čolni iz zaliva Vlora veliko ljudi. Od nekaj sto v letu 2017 je število v letu 2019 naraslo na več kot 1000 obiskovalcev. To vsekakor povzroča onesnaževanje neokrnjene narave otoka. Poleg tega so bili na mizi tudi predlogi o tem, da bi Sazan postal velikanska igralnica. Ker gre za zaprt sistem, se hitro opazi vpliv človeškega delovanja.

Cilj projekta Art(i)lerija je zaščititi otok pred ekstremnimi oblikami razvoja in ga namesto tega uporabiti ne le kot muzej paranoje nekdanjega diktatorja, ampak ga obogatiti z aktivno platformo za razvoj sodobne umetnosti in arhitekture, ki bo ozemlju Sazana dala nov pomen. Otok bi tako predstavljal razvoj, ki ga želimo v prihodnosti videti na preostalem ozemlju obale. V kolikor nam uspe najti uravnotežen pristop življenja na tem neplodnem otoku z izobraževalnimi delavnicami, na primer reševanjem problema z vodo, potem lahko te eksperimentalne strategije uporabimo tudi drugje na kopnem. Dolgoročni načrt je na otoku ustvariti poletno šolo za ezidenčne arhitekte in umetnike v sodelovanju s študenti, ki bodo lahko otok preoblikovali skozi aktivni ustvarjalni laboratorij v poletnih mesecih.

Kako velik je otok?

Otok ima 5 km v dolžino in 2 km v širino, kar pomeni nekaj več kot 5 km2. Zaradi strmega terena bi za  pohod po vsem otoku v njegovem trenutnem stanju potrebovali vsaj nekaj dni.

Razvijati tako progresivno temo, kot je rekuperacija vode zaradi njenega pomanjkanja, je sprejeto pozitivno s strani domačinov?

Čeprav je v regiji Vlore, kjer se nahaja tudi Sazan, veliko naravne vode z izviri, primanjkuje predvsem infrastrukture. Ljudje imajo vodo na tekoči pipi le nekaj ur na dan in so od začetka 90-ih primorani namestiti svoje osebne rezervoarje, da imajo lahko vodo tudi preostali del dneva. Vsi se resnično zavedajo pomena infrastrukture glede na to, kako pogosto se morajo zanašati na lastne rešitve.

Kaj ustvarja kritični turizem v nasprotju z množičnim turizmom?

V šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo videli kako množični turizem v Španiji, Grčiji in Cipru za seboj pušča zapuščena ozemlja. Če se vrnem k Sazanu, ki so ga leta 2010 želeli spremeniti v območje igralnic, s čimer bi popolnoma spremenili celotno floro in favno otoka. Množični priliv turistov bi spremenil ozemlje in s tem bi izgubili lekcije, ki smo se jih morali naučiti iz preteklih napak. Albanija ima med drugim edinstveno pokrajino, kar je tudi moj glavni razlog vrnitve. Narave ne moremo jemati kot nekaj samoumevnega, ampak mora biti zaščitena. Zaradi tega je pomembno, da se razvija počasne panoge, ki povezujejo domačine in naravo.

Odpiraš napredne ideje skozi drugačno perspektivo, ki lahko pripomore k boljšemu razvoju?

Po izobrazbi sem arhitekt, vendar se osebno nisem trudil graditi, saj mislim, da je grajenega dovolj. Po mojem mnenju je potrebno stremeti k funkcionalni transformaciji ter prilagodljivi ponovni uporabi obstoječega.

Skozi selitvene cikle vsakih 5, 7 let, se vedno znova vrneš v Vloro; kje se vidiš v zreli dobi?

Za to obstajata le dve možnosti, ali je to nekje blizu sončne Vlore ali na drugem planetu, kot je Mars. Upajmo, da nam ne bo treba iti tako daleč.