Z optimizmom, naprej!

Z optimizmom, naprej!

Boštjan Bugarič, Mateja Filipič

S svojim romanom Esej o slepoti je José Saramago ustvaril apokaliptični scenarij za mesto, ki ga je prizadela epidemija bele slepote. Bralec je soočen s posledicami neozdravljive kuge slepote, ki upodablja zgodovinske grozote 20. stoletja. Zgodba romana se je nenadoma spremenila v stvarnost, ki je prepredena s strahom pred neznanim. Vprašanje, ali so ljudje vseeno slepi, četudi vidijo, odpira vprašanje njihove zaslepljenosti. Gre za izolacijo ali zgolj strah pred bližino? Kako bomo živeli skupaj, ko so javni prostori zaprti in poteka komunikacija prek spleta je vprašanje, ki ga je odprlo leto 2020 s svetovno pandemijo.

Kljub temu, da nas bivalni prostor povezuje, določa in vpliva na naš vsakdan, se v vsakdanjem življenju pogosto ne zavedamo pomena lastne okolice ter naše neizbežne vpetosti vanjo. Lahko potemtakem objektivno opazujemo nekaj, iz česar se ne moremo v celoti izvzeti? Prostor in arhitektura nas obdajata vse življenje in dajeta okvir našim dejavnostim ter pomembno vplivata na naše počutje, zdravje, zadovoljstvo, varnost in uspešnost. Obenem gre ta odnos tudi v nasprotni smeri: kot posamezniki in skupnost vplivamo na naše neposredno in širše okolje, na naš bivalni prostor.
Kako torej gledati prostor, da ga bomo zares videli? To je vprašanje, ki je izzvalo razmislek in spodbudilo k pričujoči rubriki, ki prostor obravnava z različnih perspektiv in raznovrstnih strokovnih zornih kotov, vendar se posamezni vidiki med seboj prepletajo in delujejo kot celota. Prebivalce želimo ozavestiti o pomenu kvalitetnega (javnega) prostora, o pravicah, ki jih imajo kot uporabniki in poudariti skrb za skupno dobro.
S podobno mislijo se je v drugi polovici leta 2019 razvila platforma Avtomatik delovišče, ki deluje predvsem kot stičišče različnih interesnih skupin, spodbuja k sodelovanju in s svojim delovanjem, aktivnostmi in dogodki predstavlja eno izmed aktivnih oblik vključevanja širše skupnosti. V sodelovanju z Mestno občino Koper smo – sprva s srečanji v živo, nato preseljeni na splet – pričeli z Urbano kavarno: neformalnimi urbanističnimi posveti odprti za javnost. Z redno mesečno rubriko v Primorskih novicah želimo okrepiti sodelovanje skupnosti preko tiskanega medija in se približati širšemu krogu prebivalcev celotnega Primorskega prostora.

Slika 1: Avtomatik Delovišče kot stičišče različnih interesnih skupin. Dogodek v pritličju Tomosovega bloka v Kopru, 2019  (Foto © Tina Cotič)
Kaj je urbano, kaj je mesto, kakšen je njegov odnos do podeželja. Kaj pomeni urbana prenova in kaj lahko širši skupnosti doprinesejo urbane akupunkture. Kakšen je pomen participacije, kako lahko lokalna skupnost pripomore k razvoju prostora, kaj pomeni način od spodaj navzgor. Zakaj je potrebno varovati dediščino in na kakšen način se lahko zapolnijo praznine v starih mestnih jedrih. Zakaj je pomemben javni prostor in njegova dostopnost za vse prebivalce. Kakšno bi moralo biti mesto po meri človeka in v kakšnih prostorih se dobro počutimo in zakaj. Zakaj lažje dihamo v gosti senci dreves in kako pomembno je zelenje za kvaliteto življenja. To so nekatera izmed vprašanj, ki se jih bomo v rubriki Prostorska frka dotaknili tekom letošnjega leta. Prav tako se bomo posvetili različnim delom Primorske ter raziskali, zakaj je naš prostor (primorski kot slovenski) tako poseben in specifičen.
Neodgovorno ravnanje s prostorom, prevladovanje kapitala in onemogočanje vključevanja različnih interesnih strani, skoraj zagotovo privede do prostorske frke. Konkreten primer predstavlja primer mesta Koper. Tu tudi začenjamo naše prostorsko, urbanistično in arhitekturno popotovanje.

Slika 2: Vabilo na dialog o koprskem optimističnem razvoju mesta (2019), kjer v fotomontaži namerno prevladujejo vplivi beneške republike, socialističnega in neoliberalnega mesta. (Fotomontaža © Boštjan Bugarič)
Koprska grajena struktura je prežeta s plastmi beneške gotike, socialističnega mesta in neoliberalnega mesta potrošnje. Vsako je nastalo z upravljanjem lastništva v določenem časovnem obdobju, a največje spremembe v urbani strukturi so se zgodile v zadnjih treh desetletjih.
V času Beneške republike La Serenissima se je mesto na otoku razvilo v pomembno politično in upravno središče. Ime Capo d’Istria, nakazuje na njegovo moč glavnega mesta istrskega polotoka. Zasnova mesta je bila določena s konveksno obliko otoka, kjer so se v osrednjem delu zaradi trdega terena gradile palače, cerkve, zapori in večji kompleksi, medtem ko so bile majhne stavbe, večinoma ribiške hiše, razprostrte okoli roba mestnega jedra, tik ob njegovem obzidju. Gradnja mesta je trajala več kot pol stoletja. Po več kot petsto letih neprekinjene vladavine se je Beneška republika končala leta 1797 in ozemlje je prešlo pod habsburško cesarstvo. Koper je v 18. stoletju izgubil svojo vodilno vlogo, zato se je upravno, gospodarsko in kulturno središče preneslo v Trst.
Po Mihevčevem splošnem načrtu za urbani razvoj mesta se je obnova kulturnih spomenikov, zasnova javnih in zelenih površin oblikovala kot kombinacija javno-zasebnega partnerstva v obdobju samostojne Slovenije devetdesetih let. Problematična lastništva, sprememba namembnosti zemljišč in neusklajenost zainteresiranih vlagateljev so pripomogli k propadanju objektov. Primer tega procesa je primer kompleksa Servitskega samostan, ki je s skoraj 3000 kvadratnih metrov opuščen od leta 1996. Nezmožnost pogajanj njegovih lastnikov, Ministrstva za kulturo, je povzročila in pospešila njegovo propadanje. V rokah političnega klientelizma so odločevalci od leta 2003 do 2019 razvijali projekte glede na želje trenutnih političnih odločitev z ignoriranjem strokovnih predlogov arhitekturno urbanističnih natečajev [1] ali urbanističnih študij ter strokovnega svetovanje Zavoda za varstvo kulturne dediščine [2]. Leta 2007 je bilo vplivno območje okrog historičnega mestnega jedra ukinjeno, zato je pritisk zasebnih vlagateljev tam izdelal svoj lastni urbanistični načrt z izgradnjo novega mesta potrošnje. Javni prostor od glavnega vhoda v koprsko pristanišče do športnega območja Bonifika so prodali različnim podjetjem. Proces divjega kapitalističnega načrtovanja ni upošteval niti naravnega območja Škocjanskega zatoka na meji z novim mestom potrošnje, ki sta medsebojno ločena le s cesto. Javno zemljišče je bilo zamenjano z zasebnim parkiriščem za nakupovalna središča v novo zgrajenem mestu porabe. Vendar pa lahko obdobje med letoma 2007 in 2013 označimo kot nov val komercializacije javnih površin z novim investitorskim urbanizmom, neuravnoteženo pozidavo stanovanjskih objektov za prodajo. Ta nova divja območja investitorskega urbanizma so ostanki območij sredi nakupovalnih središč, parkirišč in bencinskih servisov.

Slika 3: Pogled proti Kopru: zgodovinskega mestnega jedra skoraj ni več videti. Nedokončani kompleks na desni, pristanišče zadaj. Na levi zaznavni obrisi novega mestnega parka. (Foto © Marjetka Garzarolli)

Po krizi v gradbeništvu in nepremičninah leta 2008 se je ogromno nedokončanih gradbišč nabralo tudi v Kopru, najbolj očiten pa je kompleks Solis ob zgodovinskem mestnem jedru. Njegova gradnja se je začela leta 2008 kot kombinacija javno-zasebnih partnerstev z medsebojno nepovezanimi vsebinami, kot so občinska uprava, hotel s savnami, trgovski prostori in olimpijski bazen. Gradnjo so ustavili za več kot deset let tudi zato, ker Primorje, eno največjih slovenskih gradbenih podjetij, zaradi propada in bankrota ni moglo končati del. Stavba je več kot desetletje ostala nedokončana in je postala ruševina, ki skriva zgodovinsko mestno jedro. Vendar pa glede takratnih razmer ni bilo odprtih razprav ali kritik tudi zaradi manjkajočega sodelovanja arhitektov tako v razpravi kot tudi vseh odločitev o tem, kako uporabiti javna sredstva, prepuščena vlagateljem.

Slika 4: Predlog začasne rabe nedokončanega objekta Solis. (Fotomontaža © Boštjan Bugarič)

Vprašanje pomena vključevanja širše javnosti ter njenega sodelovanja in soodločanja je vzniknilo na festivalu Spekula spomladi 2019, z razpravami o urbanih vprašanjih Kopra s širšo javnostjo. V predhodnem desetletju so bile možnosti za tovrstno izražanje mnenj o prostorskih problemih majhne. Tako Avtomatik Delovišče kot tudi pričujoča rubrika stremita k drugačnemu delovanju. Cilj rubrike torej ni enosmerno predstavljanje prostorskih tematik s strani avtorjev kot strokovnjakov, temveč prebuditi zanimanje širše javnosti do te mere, da se razvije dvosmerna komunikacija. Greste z nami optimistično nad prostorske frke?

  1. Leta 2006 je bil razpisan javni natečaj za pet lokacij javnih površin in trgov v Kopru. Kljub izbrani komisiji strokovnjakov prevladajo interesi politike in kapitala in namesto načrta prvo nagrajenega je predviden povsem drugačen, večinoma komercialni program.
  2. Zavod za varstvo kulturne dediščine je izdelal le strategije za zaščito obdobja pred prvo svetovno vojno; vendar ni ustreznih strategij zaščite modernistične dediščine.

Prostorska frka 

Leave a Reply