Primerjava stanja Vile Kajfež v Kočevju in borilnice v Kopru
V hitrem tempu življenja (predvsem) domačini često pozabljamo na celostno podobo svojega mesta, četudi se zavedamo njenih pomanjkljivosti in prednosti. Ob sprehodu skozi Kočevje lahko sicer opazimo nekaj starih stavb, katere je občina v zadnjih letih obnovila, vendar Vila Kajfež ni ena izmed teh. Ta, nekoč pomemben del zgodovine in mestne podobe, danes sameva in propada.
Predstavitev Vile Kajfež v Kočevju
Vila Kajfež je bila zgrajena leta 1901 in se uvršča med najkvalitetnejše primere secesijske arhitekture v Kočevju. Postaviti jo je dal Anton Kajfež. Po njegovem propadu je leta 1930 hišo kupila občina. Med drugo svetovno vojno je tu stanoval komandant nemških policistov. Nad vhodom se je prvotno dvigal stolpič, ki je bil po vojni odstranjen. V letih 1955–1965 je tu deloval zdravstveni dom, kasneje pa trgovsko podjetje Trgopromet (www.kocevje.si).
Stavba se nahaja v samem jedru mesta ob glavni cesti, z druge strani jo opazuje obnovljena Pošta, za njo pa se skriva podjetje Kočevski tisk. V mestu, ki je v zadnjih letih oživelo ne le kulturno in gospodarsko, temveč tudi estetsko, ta stavba jemlje pozornost – četudi estetsko ni več dovršena, je vprašljiv njen namen. Vprašanje, ki se poraja ob tem je, kaj s stavbo narediti, da bi ponovno oživela?
Odgovor najdemo v terminu začasna raba; ta vpliva na dvig uporabnosti prostora, hkrati pa mu daje ekonomsko, družbeno in predvsem kulturno vrednost. Z drugimi besedami in malce bolj poetično, začasna raba prostoru vrača dušo, s tem pa oplemeniti mesto z novimi aktivnostmi. Problematika zapuščenih stavb ostaja v Kočevju aktualna, Vila Kajfež pa ponuja možnost prehoda od besed k dejanjem. Stavbo bi, kot primer, lahko dali v souporabo mladim in še neuveljavljenim kočevskim umetnikom, ki bi želeli razstaviti svoje izdelke.
Ideja začasne rabe borilnice v Kopru
Če se naša pot premakne iz zakladnice gozdov na morsko obalo, najdemo v osrčju mesta Koper na ozki Kreljevi ulici stavbo znano pod imenom bivša borilnica. Gre za palačo Tiepolo-Gravisi, o njeni prenovi pa je že ustvarjen tudi dokumentarni film z naslovom Odstiranje mestne zgodovine. Pod avtorstvom prof. dr. Aleksandra Panjeka je dostopen tudi na platformi YouTube.
Zgodba o palači je morda še kompleksnejša od prejšnje, začne pa se že z njenim poimenovanjem. Palača Vida, palača Baseggio ali zgolj palazzina. Zgodovinar, dr. Salvator Žitko naposled pride do zaključka, da je njeno pravo ime palača Tiepolo-Gravisi. Ta stavba, ki se nahaja nasproti ekonomsko-poslovne šole, skriva za svojo neizstopajočo fasado bogato baročno strukturo: dvorano, stopnišče z galerijskim obhodom, osrednji sprejemni salon s široko teraso in številne stenske poslikave.
Zanjo je bil načrtovana obnova pod okriljem evropskega čezmejnega programa Shared Culture 2007-2013, v katerem bi sodelovali slovenski in italijanski partnerji na čelu z Znanstvenoraziskovalnim središčem Univerze na Primorskem. V njej naj bi zaživelo meduniverzitetno središče za istrsko-beneške študije.
Ta z zgodovino oplemenitena stavba do danes še ni doživela svoje prenove in prav tako kot prejšnja, sameva. V njej je od 17. stoletja prebivala beneška družine Tiepolo, v njej pa je do smrti ostala grofica Maria Tiepolo. V drugi polovici 19. stoletja, tako povzema Žitko, se je začela uporabljati kot večstanovanjska zgradba. V povojnem času pa se je palače prijelo ime borilnica, saj naj bi si zaradi prostrane dvorane ljudje domišljali, da so nekoč tu potekali dvoboji. (Vir)
Predvidena obnova ni bila nikoli izvedena, stavba pa do danes ostaja osamljena in, razen za stalne prebivalce Kopra, neopažena. Če tudi na vprašanje glede te stavbe, odgovorimo s prejšnjim odgovorom, hitro pridemo do zaključka, da nam palača ponuja zanimiv, odprt prostor, ki bi ga morda lahko prav tako namenili v souporabo mladim umetnikom. Steklo pod oboki že na prvo žogo deluje kot izložba, v kateri bi se lahko znašle različne umetniške slike in podobe; še več, v istem prostoru bi se lahko ponovno odvrtela (tokrat zaigrana) zgodba družine Tiepolo, ki bi že sama po sebi obudila ne le počivajoč prostor, temveč tudi zgodbo kot tako.
Avtorica prispevka in fotografij: Neja Jerebičnik, študentka FHŠ
Naslovna slika je izsek dokumentarnega filma, objavljenega v prispevku
